Pismo vsem, ki ste ljubili preveč (ali pa morda še vedno…)

Dragi moji,

ko razmišljam o svoji poti ljubezni, vidim, da sem pogosto dajala preveč sebe, pozabila pa sem ohraniti delček ljubezni tudi zase. Danes z vami delim nekaj misli strank, ki so včasih ljubile preveč. Ljubezen, čeprav čudovita, lahko postane nevarna, če ne postavimo jasnih meja. Postane boleča, zadušljiva, izčrpavajoča, polna strahu in dvomov. Vase, v odnos, v naše bližnje. Naučila sem se, da ljubezen do drugih, nikoli ne bi smela temeljiti na račun žrtvovanja ljubezni do sebe.❤️

Ljubiti preveč je lahko nevarno

»V svojem življenju sem dala toliko sebe, da sem pozabila ohraniti kaj zase.«

Ljubezen brez meja lahko vodi v izgubo svoje lastne identitete. V izgubo vere vase. V izgubo smisla za naše življenje. V otopelost. Neizmerno razdajanje in dajanje do te mere, da ostanemo prazni, nesrečni, razočarani.

Pomembno je postaviti svoje meje. V tem ni nič slabega.To ne pomeni, da ljubite manj. Tako lahko celo ljubite bolj. Bolj pristno, bolj navdihujoče, bolj zdravo. S postavljanjem svojih mej ohranimo svojo celovitost in identiteto. Ne izgubimo se v željah in zahtevah drugih, ampak poskrbimo zase. Sebe postavimo na prvo mesto. Pa ne iz mesta sebičnosti. Čeprav vam zna marsikdo to na začetku seveda tudi očitati, ker niso navajeni, da jim ne ustrežete v vsaki kaprici vsako minuto dneva. Ampak iz ljubezni do sebe, da lahko to ljubezen potem tudi skrbno delimo dalje, ampak nikakor ne za ceno lastne vrednosti, obstoja.

Neuslišana ljubezen je ogledalo lastne vrednosti

»Dovolila sem jim, da me ljubijo na pol, ker nisem verjela, da si zaslužim več.«

Kolikokrat dovolimo, da nas ljubijo na pol, ker ne verjamemo, da si zaslužimo več? Dovolimo manipulacije, dovolimo poniževanja, dovolimo, da smo v “tretjem planu”. Vemo, da nas ne kdo ne ceni in spoštuje pa še vedno vztrajamo? Takšni odnosi nam nastavljajo ogledalo. Ogledalo lastne vrednosti. Mi se ne cenimo, mi se počutimo manjvredne, mi dovolimo in sprejemamo takšen odnos drugega do nas, keri mamo sami do sebe popolnoma enakega.

Zato je potrebno izhajati iz ljubezni do sebe, si reči dovolj je, vreden/vredna sem spoštovanja, vreden/vredna sem iskrene ljubezni, vreden/vredna sem pristnega partnerstva. Ponovno moramo oceniti svojo lastno vrednost in spoznati, da “ljubezen na pol” ni le toliko stvar druge osebe, temveč o tem, koliko verjamemo, da smo vredni prejeti iskreno ljubezen, brez manipulacij, laži, morda celo nasilja. Spoznati moramo, da to ni OK in se premakniti naprej. Vem, strašno je izstopiti iz tega kroga. Še težje si je priznati, da “problem” tiči v nas. Težko je, ni pa nemogoče. Ne nazadnje, tudi živeti v takšnem odnosu je težko, mar ne?

Srčna bolečina je katalizator za rast

»V izgubi “tebe” sem našla sebe.«

Srčna bolečina, čeprav boleča, je pogosto katalizator za osebno rast, zdravljenje in preobrazbo. Vrže nas iz cone udobja (ki mimogrede sploh ni tako udobna, kajne?), “prisili” nas, da gremo v svoje globine, raziščemo, kje in zakaj nismo delovali v skladu s sabo, si priznamo stare vzorce in se soočimo z bolečino. Vse to z namenom, da končno začnemo ceniti dele sebe, ki smo jih prej zanemarili. Ki smo jih zanikali, skrivali v globinah. Ampak življenja ne moremo ukaniti, ne?

Ne moremo prisiliti nekoga, da nas ljubi

»Tolikokrat sem se preoblikovala v oblike, za katere sem mislila, da jih bo občudoval, a tega nikoli ni niti opazil!«

Noben trud, kompromis ali žrtvovanje ne more prisiliti nekoga, da vas iskreno ljubi. Ljubezen mora biti svobodna in lahkotna in nikakor ne izsiljena. Takrat trpita oba. In nihče od vaju si ne zasluži takšnega odnosa, zato se nikakor ne pretvarjajte, samo zato, da bi nekomu ugodili. Lahko morda deluje na kratek rok vendar na dolgi rok… Bolelo bo. Oba.

Ljubezen do sebe je največja ljubezenska zgodba

»Vso ljubezen, ki sem jo poskušala dati “tebi”, sem prelila nazaj vase.«

Ljubezen, ki jo včasih tako obupno iščemo pri drugih, je vedno nekaj, kar si lahko damo sami. Ljubezen do sebe mora postati naša največja ljubezenska zgodba. Napolniti moramo svoje srce, svojo dušo, da lahko širimo pristno ljubezen in kreiramo izpolnjujoče odnose.

Zaključek prihaja od znotraj

»Včasih sem čakala na njegovo opravičilo, zdaj sem našla svoj mir brez njega.«

Čakanje na opravičilo ali priznanje “napak” iz strani druge osebe ni potrebno, da dosežete notranji mir. Zaključek ne pride vedno od osebe, ki nas je ranila. No, vsaj mi nebi smeli dovoliti, da je tako. Zaključek (prepira, odnosa, bolečih izkušenj) je odločitev, ki jo sprejmemo sami zase, da se osvobodimo te bolečine in nadaljujemo naprej. Ker zmoremo in ker si to zaslužimo. Kliše: le eno življenje imamo. Pa je to res le kliše? Niti en trenutek v vašem življenju se ne bo nikoli več ponovil točno takšen, kot je takrat. Vi boste drugačni, (če ne druga boste starejši), svet okoli vas bo drugačen, ljudje bdoo drugačni. Vsak trenutek se zgodi le ENKRAT v tem življenju zato jih cenimo in varujmo.

Bolečina se lahko preoblikuje v umetnost

Vedno lahko iz “zlomljenih koščkov” zgradimo nekaj lepega, unikatnega, neponovljivega. Bolečina – ko je predelana in izražena – lahko vodi v lepoto. Naše zgodbe z Vilinskimi simboli so dokaz te preobrazbe – spreminjanje srčne bolečine v umetnost, ki odmeva v vseh svoji veličini.

Imejte se radi. Vredni ste.

Urša ❤️